Bizantinsko cesarstvo Βασιλεία Ῥωμαίων Basileía Rhōmaíōn Imperium Romanum | |||||||||||||
---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|
395–1453 | |||||||||||||
Status | imperij | ||||||||||||
Glavno mesto | Konstantinopel (330–1204 in 1261–1453) | ||||||||||||
Skupni jeziki | latinščina (uradno do leta 10) grščina (uradno po letu 610) | ||||||||||||
Religija | rimsko mnogoboštvo (do leta 380) krščanstvo (dovoljeno po Milanskem ediktu leta 313, od leta 380 uradna državna vera) | ||||||||||||
Vlada | monarhija | ||||||||||||
cesar | |||||||||||||
• 306–337 | Konstantin I. | ||||||||||||
• 457–474 | Leon I. | ||||||||||||
• 527–565 | Justinijan I. | ||||||||||||
• 610–641 | Heraklij | ||||||||||||
• 976–1025 | Bazilij II. | ||||||||||||
• 1081–1118 | Aleksej I. | ||||||||||||
• 1259–1282 | Mihael VIII. | ||||||||||||
• 1449–1453 | Konstantin XI. | ||||||||||||
Megas Doux | |||||||||||||
• do 1453 | Lukas Notaras | ||||||||||||
Zgodovinska doba | pozna antika do zgodnji srednji vek | ||||||||||||
• ustanovitev² | 11. maj 395 | ||||||||||||
17. januar 395 | |||||||||||||
• ustanovitev Konstantinopla | 330 | ||||||||||||
• Teodozijeva smrt | 395 | ||||||||||||
• uraden konec Zahodnega rimskega cesarstva | 476 | ||||||||||||
1204 | |||||||||||||
• ponovna osvojitev Konstantinopla | 1261 | ||||||||||||
• padec Konstantinopla | 19. maj 1453 | ||||||||||||
• padec Konstantinopla | 29. maj 1453 | ||||||||||||
Prebivalstvo | |||||||||||||
• 565 | 26.000.000b | ||||||||||||
• 780 | 7.000.000 | ||||||||||||
• 1025 | 12.000.000 | ||||||||||||
• 1143 | 10.000.000 | ||||||||||||
• 1204 | 9.000.000 | ||||||||||||
Valuta | solid, hiperpiron in folis | ||||||||||||
| |||||||||||||
¹ Do 13. stoletja. ² Datum ustanovitve se tradicionalno nanaša na ponovno ustanovitev Konstantinopla kot prestolnice Rimskega cesarstva. |
Bizantinsko cesarstvo ali Vzhodno Rimsko cesarstvo je bil vzhodni, pretežno grško govoreči del razpadlega Rimskega cesarstva. Njegovo glavno mesto je bil Konstantinopel (slovensko Carigrad), ki se je od ustanovitve leta 667 pr. n. št. do leta 330 imenoval Bizanc. Cesar Konstantin I. Veliki ga je takrat preimenoval v Novi Rim (latinsko Nova Roma), po njegovi smrti leta 337 pa so začeli uporabljati ime Konstantinopel, se pravi Konstantinovo mesto. V turščini se je ime Kostantiniyye (قسطنطینية) obdržalo do leta 1930, ko ga je Atatürk preimenoval v Istanbul, kot se je dotlej imenoval samo azijski del mesta.
Cesarstvo je preživelo deljenje in propad Zahodnega Rimskega cesarstva v 5. stoletju n. št. ter živelo še približno tisoč let, dokler ga niso leta 1453 osvojili osmanski Turki Mehmeda II. Osvajalca. Večino svojega obstoja je bilo najmočnejša gospodarska, kulturna in vojaška sila v Evropi.
Naziva »Bizantinsko cesarstvo« in »Vzhodno Rimsko cesarstvo« sta zgodovinopisna izraza, ki sta nastala po propadu cesarstva. Bizantinski državljani so svojo državo imenovali Rimsko cesarstvo (antično grško starogrško Βασιλεία Ῥωμαίων [Basileia Rhōmaiōn], latinsko Imperium Romanum)[1] ali starogrško Ῥωμανία [Romania], sebe pa Rimljani.[2]
Prehodno obdobje, v katerem se je Rimsko cesarstvo razdelilo na grški vzhod in latinski zahod, je od 4. do 6. stoletja zaznamovalo več ključnih dogodkov. Leta 285 je cesar Dioklecijan (vladal 284–305) razdelil rimsko državno upravo na vzhodno (pars Orientalis) in zahodno polovico (pars Occidentalis).[3] V letih 324 do 330 je cesar Konstantin Veliki (vladal 306–337) prestavil prestolnico cesarstva iz Rima v Bizanc, in ga preimenoval v Novi Rim (Nova Roma).[4] Pod Teodozijem I. (vladal 379–395) je krščanstvo postalo uradna državna vera. Vse druge vere, vključno z rimskim mnogoboštvom, so bile prepovedane. Naslednji prelomni dogodek je bil propad zahodnega dela cesarstva leta 476, po katerem je cesar na vzhodu postal edina in vrhovna oblast. Nazadnje se je med vladavino cesarja Heraklija (vladal 610–641) reformirala vojaška in civilna državna uprava in latinščino je kot uradni jezik zamenjala grščina.[5] Rimska država in navade so se v veliki meri ohranile. Zgodovinarji kljub temu ločujejo Bizantinsko cesarstvo od klasičnega Rimskega, predvsem zato, ker je v njem prevladovala grška in ne latinska kultura ter pravoslavno krščanstvo namesto rimskega mnogoboštva.[2]
Meje cesarstva so se zelo spreminjale in doživele več obdobij krčenja in širjenja. Cesarstvo je doseglo svoj največji obseg med vladavino cesarja Justinijana I. (vladal 527–565). V tem času je ponovno osvojilo večino zgodovinske rimske zahodne obale Sredozemlja, vključno s severno Afriko, Italijo in samim Rimom, katerega je obdržalo dve stoletji. Med vladavino cesarja Mavricija (vladal 582–602) se je cesarstvo razširilo proti vzhodu in utrdilo svojo severno mejo. Njegov umor je sprožil bizantinsko-sasanidsko vojno (602–628), ki je izčrpala cesarstvo in bila eden od vzrokov za veliko izgubo ozemlja na vzhodu med muslimanskimi osvajanji v 7. stoletju. V tem obdobju je v nekaj letih izgubilo svoji najbogatejši provinci Egipt in Sirijo.[6]
V 10. in 11. stoletju se je med vladavino Makedonske dinastije cesarstvo ponovno razširilo in doživelo obdobje tako imenovane makedonske renesanse, ki se je po porazu v bitki s Seldžuki pri Manzikertu leta 1071 končala z izgubo večine Male Azije. Poraz je odprl vrata naseljevanju Turkov v Mali Aziji.
V zadnjih stoletjih obstoja je cesarstvo na splošno propadalo. Poskuse, da bi se ponovno okrepilo, je zapečatila četrta križarska vojna, v kateri so latinski križarji leta 1204 osvojili in izropali Konstantinopel. Cesarstvo se je razdelilo na rivalska bizantinska grška in latinska kraljestva. Cesarstvo s Konstantinoplom kot prestolnico je uspela restavrirati dinastija Paleologov leta 1261, vendar je ostalo samo kot ena od majhnih rivalskih držav z ozemljem, ki se je v preostalih dveh stoletjih vztrajno krčilo na račun sosed (Osmanov, Bolgarov, Srbov, križarjev). Ostanek ozemlja, ki se je postopoma skrčilo na mestno državo, so v 15. stoletju dokončno osvojili osmanski Turki. Cesarstvo je dokončno propadlo leta 1453, ko je sultan Mehmed Osvajalec osvojil Konstantinopel.