V monoteistični misli je Bog vrhovno bitje, stvarnik in glavni predmet vere. [1] Boga ponavadi pojmujejo kot vsemogočnega, vsevednega, vseprisotnega in vseobsežnega, pa tudi večnega in nujnega obstoja. Za Boga najpogosteje velja, da je netelesen, pri čemer je omenjena značilnost povezana s pojmi transcendence ali imanence.[2][3]
Nekatere religije opisujejo Boga brez sklicevanja na spol, druge pa uporabljajo terminologijo, ki je za spol specifična. Bog je bil spočet kot oseben ali neoseben. V teizmu je Bog stvarnik in vzdrževalec vesolja, medtem ko je v deizmu Bog stvarnik, ne pa tudi vzdrževalec vesolja. V panteizmu je Bog vesolje samo. Ateizem je odsotnost verovanja v Boga, medtem ko agnosticizem meni, dase za obstoj Boga ne ve ali ne more vedeti. Boga so zamislili tudi kot vir vseh moralnih obveznosti in "največja razumevanja možna eksistenca".[4] Številni pomembni filozofi so razvili argumente za in proti obstoju Boga.[5]
Vsaka monoteistična religija se sklicuje na svojega boga z različnimi imeni, nekatere pa na kulturne ideje o identiteti in lastnostih boga. V staroegipčanskem atenizmu, verjetno najstarejši monoteistični religiji, so to božanstvo imenovali Aton [6] in ga razglasili za edino "resnično" Vrhovno bitje in ustvarjalca vesolja.[7] V hebrejski Bibliji in judovstvu, Boga med drugim imenujejo Elohime, Adonai, YHWH (hebrejsko יהוה). Jahve in Jehova, možni izgovarjavi hebrejske YHWH, se uporabljata v krščanstvu. V krščanskem nauku o Trojici en Bog sobiva v treh »osebah«, imenovanih Oče, Sin in Sveti Duh. V islamu se uporablja ime Allah, pri tem muslimani za Boga uporabljajo tudi številne nazive. V hinduizmu Brahmana pogosto štejejo za monistični koncept Boga. [8] V kitajski religiji je Šangdi zasnovan kot prednik (prvi prednik) vesolja in njegov bistveni del, ki v njem nenehno vzpostavlja red. Druga imena za Boga so Baha v veri Baháʼí,[9] Waheguru v sikizmu,[10] Ahura Mazda v zoroastrizmu[11] in Sang Hyang Widhi Wasa v balijskem hinduizmu.[12]