Budizem

Stoječi Buda, ena izmed najbolj zgodnjih upodobitev Bude; 1. do 2. stoletje n. št., Gandhara (današnji Afganistan)

Budízem je religija in filozofija, ki izvira iz indijske podceline in obsega raznoterost tradicij, prepričanj ter praks, ki naj bi večinoma temeljile na učenjih Siddharthe Gavtame, bolj znanega po imenu »Buda« (kar v sanskrtu in paliju pomeni »prebujen« ali razsvetljenji). Buda je živel in učil na vzhodnem delu indijske podceline med 6. in 4. stoletjem pr. n. št.[1] Budisti ga priznavajo kot prebujenega ali razsvetljenega učitelja, ki je svoje uvide delil z drugimi, da bi čutečim bitjem pomagal končati njihovo nevednost, hrepenenje in trpljenje, tako da spoznajo soodvisen nastanek in praznino ter na ta način dosežejo nirvano.

Poznamo dve glavni veji budizma: teravada (»šola starešin«)[opomba 1] in mahajana (»veliki voz«). Teravada ima veliko število pristašev na Šrilanki in v Jugovzhodni Aziji. Mahajano najdemo v Vzhodni Aziji; vključuje tradicijo čiste dežele, zen, budizem ničiren, tibetanski budizem, šingon ter tendai. Po nekaterih razvrstitvah je vadžrajana—razširjena je predvsem v Tibetu in Mongoliji ter v bližnjih predelih Kitajske in Rusije—znana kot tretja veja budizma, drugi pa jo uvrščajo v mahajano. Obstajajo še druge razvrstitve teh treh vozov (yan).[2]

Budizem še vedno ostaja najbolj priljubljen v Aziji, vendar dandanes lahko obe veji najdemo tudi drugod po svetu. Število budistov po svetu se močno razlikuje glede na to, kako definiramo pripadnost tej veri. Ocena spodnje meje je med 350 in 500 milijoni vernikov.[3][4][5]

Budistične šole se razlikujejo po svojevrstnih poteh do odrešitve (nirvane), pomembnosti in zakonitostih raznih učenj in svetih spisov in še zlasti po svojevrstnih praksah.[6] Dve zelo pomembni učenji sta soodvisen nastanek in praznina. Temelji budistične tradicije in prakse so Trije Dragulji: Buda, dharma in sangha (skupnost). »Zatočišče v treh draguljih« je bila včasih obveza in priznanje, da posameznik stopa po budistični poti in je hkrati tudi glavna razlika med budisti in nebudisti.[7] Druge prakse lahko vključujejo še spoštovanje etičnih predpisov, podporo samostanski skupnosti, odpoved posvetnemu življenju in posvetitev v meništvo, razvijanje pozornosti in izvajanje meditacije, gojenje višje modrosti in razsodnosti, preučevanje svetih spisov, pobožne prakse, obrede, v mahajanski tradiciji pa tudi invokacijo bud in bodhisatev.

  1. "Buddhism". (2009). V Encyclopædia Britannica. Pridobljeno: 26. nov. 2009 iz Encyclopædia Britannica Online Library Edition.
  2. »Nine Yana categorisation«. Rigpawiki.org. 17. avgust 2011. Pridobljeno 24. oktobra 2011.
  3. Major Religions Ranked by Size Arhivirano 2010-01-29 na Wayback Machine.; U.S. State Department's International Religious Freedom Report 2004. http://www.state.gov/g/drl/rls/irf/2004/ Pridobljeno dne 20. sep. 2008; Garfinkel, Perry. "Buddha Rising", National Geographic Dec. 2005: 88–109; CIA - The World Factbook Arhivirano 2010-01-05 na Wayback Machine.
  4. Lopez, Story of Buddhism. str. 239
  5. Lopez, Buddhism. str. 248
  6. Robinson et al., Buddhist Religions, str. xx; Philosophy East and West, vol 54, ps 269f; Williams, Mahayana Buddhism, Routledge, 1. izdaja, 1989, str. 275f (2. izdaja, 2008, str. 266)
  7. Padmasambhava, Jamgon Kongtrul; Pema Kunsang, Erik (2004). Light of Wisdom. Rangjung Yeshe Publications. ISBN 978-962-7341-37-6. Pridobljeno 25. avgusta 2010.


Napaka pri navajanju: Obstajajo <ref group=opomba> oznake na tej strani, toda sklici se ne bodo izpisali brez predloge {{sklici|group=opomba}} (glej stran pomoči).


Developed by StudentB