Cink

Cink, ₃₀Zn

Cink
Izgovarjava	IPA: [ˈʦiːŋk]
Videz	srebrno siv
Standardna atomska teža Ar, std(Zn)	65,38(2)[1]
Cink v periodnem sistemu
Vodik Helij Litij Berilij Bor (element) Ogljik Dušik Kisik Fluor Neon Natrij Magnezij Aluminij Silicij Fosfor Žveplo Klor Argon Kalij Kalcij Skandij Titan (element) Vanadij Krom Mangan Železo Kobalt Nikelj Baker Cink Galij Germanij Arzen Selen Brom Kripton Rubidij Stroncij Itrij Cirkonij Niobij Molibden Tehnecij Rutenij Rodij Paladij Srebro Kadmij indij Kositer Antimon Telur Jod Ksenon Cezij Barij Lantan Cerij Prazeodim Neodim Prometij Samarij Evropij Gadolinij Terbij Disprozij Holmij Erbij Tulij Iterbij Lutecij Hafnij Tantal Volfram Renij Osmij Iridij Platina Zlato Živo srebro Talij Svinec Bizmut Polonij Astat Radon Francij Radij Aktinij Torij Protaktinij Uran (element) Neptunij Plutonij Americij Kirij Berkelij Kalifornij Ajnštajnij Fermij Mendelevij Nobelij Lavrencij Raderfordij Dubnij Siborgij Borij Hasij Majtnerij Darmštatij Rentgenij Kopernicij Nihonij Flerovij Moskovij Livermorij Tenes Oganeson – ↑ Zn ↓ Cd baker ← cink → galij
Vrstno število (Z)	30
Skupina	skupina 12
Perioda	perioda 4
Blok	blok d
Razporeditev elektronov	[Ar] 3d10 4s2
Razporeditev elektronov po lupini	2, 8, 18, 2
Fizikalne lastnosti
Faza snovi pri STP	trdnina
Tališče	419,53 °C
Vrelišče	907 °C
Gostota (blizu s.t.)	7,14 g/cm3
v tekočem stanju (pri TT)	6,57 g/cm3
Talilna toplota	7,32 kJ/mol
Izparilna toplota	115 kJ/mol
Toplotna kapaciteta	25,470 J/(mol·K)
Parni tlak P (Pa) 1 10 100 1 k 10 k 100 k pri T (°C) 337 397 477 579 717 906
Lastnosti atoma
Oksidacijska stanja	−2, 0, +1, +2 (amfoterni oksid)
Elektronegativnost	Paulingova lestvica: 1,65
Ionizacijske energije	1.: 906,4 kJ/mol 2.: 1733,3 kJ/mol 3.: 3833 kJ/mol (več)
Atomski polmer	empirično: 134 pm
Kovalentni polmer	122±4 pm
Van der Waalsov polmer	139 pm
Spektralne črte cinka
Druge lastnosti
Pojavljanje v naravi	prvobitno
Kristalna struktura	​heksagonalna gosto zložena (hgz)
Hitrost zvoka tanka palica	3850 m/s (pri r.t.) (rolled)
Temperaturni raztezek	30,2 µm/(m⋅K) (pri 25 °C)
Toplotna prevodnost	116 W/(m⋅K)
Električna upornost	59,0 nΩ⋅m (pri 20 °C)
Magnetna ureditev	diamagnetik
Magnetna susceptibilnost	−11,4·10−6 cm3/mol (298 K)[2]
Youngov modul	108 GPa
Strižni modul	43 GPa
Stisljivostni modul	70 GPa
Poissonovo razmerje	0,25
Mohsova trdota	2,5
Trdota po Brinellu	327–412 MPa
Številka CAS	7440-66-6
Zgodovina
Odkritje	Indijski metalurgi (pred 1000 pr. n. št.)
Prva izolacija	Andreas Sigismund Marggraf (1746)
Prepoznal kot posebne vrste kovino	Rasaratna Samuccaya (800)
Najpomembnejši izotopi cinka
Izo­top Pogos­tost Razpolovni čas (t1/2) Razpadni način Pro­dukt 64Zn 49,2% stabilen 65Zn syn 244 d ε 65Cu γ – 66Zn 27,7% stabilen 67Zn 4,0% stabilen 68Zn 18,5% stabilen 69Zn syn 56 min β− 69Ga 69mZn syn 13,8 h β− 69Ga 70Zn 0,6% stabilen 71Zn syn 2,4 min β− 71Ga 71mZn syn 4 d β− 71Ga 72Zn syn 46,5 h β− 72Ga
Kategorija: Cink prikaži · pogovor · uredi · zgodovina | reference

Cínk (latinsko zincum) je kemični element, ki ima v periodnem sistemu simbol Zn in atomsko število 30. Je kovina, ki se uporablja v procesu galvanizacije jekla. Kot ostale kovine je umirjeno reaktiven, spaja se s kisikom in drugimi nekovinami, reagira pa tudi z razredčenimi kislinami tako, da sprosti vodik. Je četrta najbolj uporabljana kovina na svetu (13 milijonov ton na leto), po pridobljenih tonah kovine na leto takoj za železom, aluminijem in bakrom. Je 24 najbolj pogost material v zemeljski skorji.

Cink je v nekaterih pogledih kemično podoben magneziju, ima podobne ione in oksidacijsko stanje +2. Najpomembnejša cinkova ruda je sfalerit (cinkov sulfit). Cink se pridobiva s flotacijo rude, potem sledi praženje in na koncu elektroliza.

Medenina je zlitina cinka in bakra, ki se uporablja že od 10. stoletja p.n.š.. V čisti obliki so čisti cink začeli proizvajati v večjih količinah v 12. stoletju v Indiji^[3], v Evropi se šele ob koncu 16. stoletja. Najverjetneje ga je poimenoval Paracelsus po nemški besedi Zinke, kot element pa ga je prvi opisal nemški kemik Andreas Sigismund Marggraf leta 1746. Luigi Galvani in Alessandro Volta sta ugotovila elektrokemične lastnosti cinka okrog leta 1800. Največ cinka se uporabi pri galvanizaciji železa (za preprečevanje korozije), pa tudi za izdelavo baterij, medenine, cinkovega karbonata in cinkovega glukonata (dodatek k hrani), cinkovega klorida (v deodorantih), cinkovega sulfita (luminiscentne barve) ter cinkovega metila in dietila (v organski kemiji).

Pomanjkanje cinka v organizmu ^[4] lahko upočasni rast, podaljša spolno dozorevanje in povzroča diarejo. Okoli 2 milijardi ljudi čuti posledice pomanjkanje cinka v prehrani.

1. ↑ Meija, Juris; in sod. (2016). »Atomic weights of the elements 2013 (IUPAC Technical Report)«. Pure and Applied Chemistry. 88 (3): 265–91. doi:10.1515/pac-2015-0305.
2. ↑ Weast, Robert (1984). CRC, Handbook of Chemistry and Physics. Boca Raton, Florida: Chemical Rubber Company Publishing. str. E110. ISBN 0-8493-0464-4.
3. ↑ http://www.infinityfoundation.com/mandala/t_es/t_es_agraw_zinc_frameset.htm
4. ↑ Hambidge, K. M.; Krebs, N. F. (2007). »Zinc deficiency: a special challenge«. J. Nutr. 137 (4): 1101–5. PMID 17374687.