Druga svetovna vojna na Slovenskem | |||||||||
---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|
Del druge svetovne vojne in druge svetovne vojne v Jugoslaviji | |||||||||
Od leve zgoraj v smeri urinega kazalca: Adolf Hitler med obiskom okupiranega Maribora aprila 1941; streljanje talcev na dvorišču Starega piskra v Celju poleti 1942; brata Šarh, padla kot borca Pohorskega bataljona ob njegovem uničenju januarja 1943; pohod XIV. divizije na Štajersko februarja 1944; druga domobranska prisega januarja 1945; ustanovitev slovenske vlade v Ajdovščini maja 1945. | |||||||||
| |||||||||
Udeleženci | |||||||||
Narodnoosvobodilni boj od Teheranske konference 1943 od Sporazuma Tito-Šubašić 1944 |
Sile osi Kolaboracionistične enote | ||||||||
Poveljniki in vodje | |||||||||
Josip Broz - Tito Mihail Nikolajevič Šarohin |
Maximilian von Weichs (VU) (1941-1945) | ||||||||
Žrtve in izgube | |||||||||
33.386 pripadnikov OF | 15.276 pripadnikov kolaboracionističnih enot |
Druga svetovna vojna se je na Slovenskem pričela 6. aprila 1941, ko so sile osi napadle in kmalu zavzele celotno Kraljevino Jugoslavijo, ki ji je pripadala večina Slovenije. Zasedeno ozemlje so okupirale štiri države: Nemčija, Kraljevina Italija, Kraljevina Madžarska in v majhni meri Neodvisna država Hrvaška.
Okupatorji so na okupiranih ozemljih že poleti 1941 začeli izvajati vojne zločine in voditi raznarodovalno politiko, z namenom da izbrišejo slovenski narod. Prebivalstvo so izganjali in pošiljali v koncentracijska in uničevalna taborišča: holokavst je bil izveden tudi na Slovenskem. Množično so usmrčevali civiliste, sploh v okviru streljanja talcev (represalij). Nemci so na okupiranih območjih vršili prisilno mobilizacijo. S to politiko represije in etničnega čiščenja so okupatorji skušali okupirana ozemlja potujčiti in jih priključiti svojim državam.
26. aprila 1941 so pred vojno prepovedana Komunistična partija Slovenije, Krščanski socialisti, Narodni demokrati-Sokoli, in druge levo usmerjene skupine ustanovile Osvobodilno fronto (OF). Njene vojaške enote so predstavljali slovenski partizani. OF je predstavljal slovensko vejo Narodnoosvobodilnega boja (NOB), odpora proti okupatorjem v Jugoslaviji. Oboroženi odpor se je zaradi okupatorskega nasilja močno razmahnil: odporniško gibanje je bilo v Jugoslaviji močnejše kot kjerkoli drugje v evropskem vojnem zaledju.
Na Slovenskem so bile že pred vojno legalne politične stranke (katoliška, liberalna in socialdemokratska) usmerjene izrazito protikomunistično, nekateri politiki so zagovarjali zavezništvo z Nacisti in fašisti.[1] Od prvih dni okupacije škof Rožman in mnogi slovenski politki so izrazili zvestobo ter začeli sodelovati z novo nasilno-nameščeno, fašistično oblastjo. Zaradi nasilnega obračunavanja komunistov s svojimi nasprotniki, zlasti z ovajalci, in spoznanja, da so po vojni želeli prevzeti oblast po sovjetskem vzoru, predvojne stranke so OF nasprotovale. Pomladi 1942 so ustanovile lastno ilegalno politično predstavništvo, Slovensko zavezo. Slovenska zaveza je bila uradno podrejena jugoslovanski vladi v izgnanstvu, ki je sprva priznavala izključno četniško gibanje. Vendar je v kolaborantskem taboru dejansko vojaško iniciativo imela katoliška struja. Da bi uničil partizanstvo, so vojaško kolaboriral z okupatorji in jim ovajal ter izročal slovenske privržence OF.
Čeprav je moč OF vse bolj naraščala, je kolaborantski tabor zavračal sodelovanje z njo, zato se je vpliv komunistov v OF še okrepil v škodo manj radikalnih skupin. Napetosti med OF in kolaborantskim taborom so se vse bolj zaostrovale. Od februarja 1942 se za razmere na Slovenskem že lahko uporabi izraz bratomorna vojna, saj sta obe strani izvajali nasilje druga nad drugo. Na ukaz SLS-a prva Vaška straža je nastala junija 1942 od 35 legionarjev Slovenske legije, oboroženi od fašistov.[2] Julija 1942 fašistične oblasti so ustanovile Prostovoljno protikomunistično milico (PPKM, znano tudi kot Bela garda), ki je delovala pod komando italijanske vojske in v katero so slovenske stranke poslale služiti svoje strankarske vojske (vodilno vlogo je imela katoliška Slovenska legija). Tako kolaborantska kot partizanska stran sta vršili likvidacije političnih nasprotnikov.
Z Dolomitsko izjavo iz februarja 1943 so komunisti v OF popolnoma prevladali. 3. septembra istega leta je Italija kapitulirala; italijansko okupacijsko območje in Primorsko je zasedla Nemčija ter jo preoblikovala v Operacijsko cono Jadransko primorje. V sledečih tednih so partizani uničili četnike pri Grčaricah in PPKM na Turjaku. Še v istem mesecu Nacisti so v Ljubljani ustanovili domobrance, novo kolaboracijsko gibanje pod poveljstvom SS, ki je nadomestilo PPKM, ter veliko pomagalo Nacistom, tako da so v nemško-domobranskih ofanzivah partizanske in slovenske žrtve veliko narastle. Z nemško okupacijo Madžarske in s tem tudi Prekmurja marca 1944 je celotna Slovenija prešla pod nemško okupacijo.
Na teheranski konferenci konec leta 1943 so zavezniki jugoslovanske in slovenske partizane priznali kot soborce. S sporazumom Tito-Šubašić leta 1944 pa jih je Jugoslovanska vlada v izgnanstvu priznala kot svojo edino legitimno vojsko. Kljub klicom slovenskih predstavnikov da se domobranci priključijo partizanom, in partizanskim ponudbam amnestije, domobranci so se nadaljevali boriti na nacistični strani. Po zlomu Nemčije pomladi leta 1945 so partizani v zaključnih operacijah vojne osvobodili Slovenijo, vključno s Primorsko, ki je bila pred vojno del italijanske države. V Prekmurju jih je podprla tudi Rdeča armada. Partizani so zasedli tudi Trst in del avstrijske Koroške, vendar so se morali na pritisk zahodnih zaveznikov z obeh območij kmalu umakniti.
Nemška vojska v jugovzhodni Evropi se je uradno predala 9. maja v Topolšici, vendar so se prek Slovenije še naprej umikale številne nemške in kolaborantske enote z Balkana, ki so se želele predati zahodnim zaveznikom. Zato so se spopadi zavlekli še v teden po uradni kapitulaciji. Domobranci so nadaljevali napadat partizane, zadnja bitka druge svetovne vojne na Slovenskem in v Evropi nasploh je potekala na Poljani 14.-15. maja 1945. Po končni predaji, zahodni zavezniki so izročili slovenske kolaborantske enote novim oblastem.
Druga svetovna vojna je terjala 84.000 slovenskih žrtev. Za 90 % žrtev so bili odgovorni okupatorji in kolaborantske enote, za 8 % pa partizani. Po vojni je OF prevzela oblast, komunistične oblasti pa so na Slovenskem obračunale s svojimi nasprotniki, tudi z množičnimi izvensodnimi poboji, ki so terjali 13.781 žrtev (od teh, 90% so bili pripadniki kolaborantskih vojaških enot). Slovenija je s partizansko borbo pridobila Primorsko, in se je kmalu po koncu vojne preoblikovala iz Dravske banovine Kraljevine Jugoslavije v Socialistično republiko Slovenijo v okviru Socialistične federativne republike Jugoslavije.
<ref>
; sklici, poimenovani :14
, ne vsebujejo besedila (glej stran pomoči).<ref>
; sklici, poimenovani :15
, ne vsebujejo besedila (glej stran pomoči).