Izotopi berilija

Trenutno je poznanih 12 berilijevih izotopov, od ⁵Be do ¹⁶Be ter 8 izomerov. Berilij ima le en stabilni izotop, ⁹Be, ki je edini, ki se v naravi pojavlja v dovolj velikih količinah, da jih lahko izmerimo. Atomska masa berilija je tako ista kot atomska masa ⁹Be. Najstabilnejši izmed radioaktivnih izotopov je ¹⁰Be, ki ima razpolovno dobo milijon in pol let, v naravi pa se pojavlja v sledovih. Medtem ko ostali izotopi nimajo posebnih uporab, se ¹⁰Be uporablja za ocenjevanje starosti plasti ledu ter hitrosti akumulacije ali erozije.^[1] Ostala dva izotopa, ki se pojavljata v naravi, imata prekratki razpolovni dobi, da bi lahko z njimi merili starost. ⁷Be nastaja pri proton-proton fuziji v zvezdah z združitvijo ³He in ⁴He.^{[2] 10}Be in ⁷Be oba v naravi nastajata v atmosferi zaradi trkov med atomi v zraku in kozmičnimi žarki. Nastali berilij se nato raztopi v vodnih hlapih in tako pride na površje Zemlje. Obstajajo tudi nekateri dokazi, da uran razpade tudi na nekatere nuklide z atomsko maso 4–9. Podatki še posebej nakazujejo na razpad na ⁷Be in ⁸Be in naj bi se tako ⁸Be tudi v izredno majhnih količinah pojavljal v naravi.^[3] Poleg tega se berilij-8 pojavlja v zvezdah, zmožnih zlivanja helija in je vmesni produkt nastanka ogljika-12. Pomemben izotop je trudi ¹⁶Be, saj je edini do sedaj znan izotop, ki naj bi razpadel z emisijo dinevtrona (²Nt).

Berilij je precej nestabilen glede na njegovo pozicijo v periodnem sistemu. Ima sodo število protonov, kar naj bi mu dalo prednost v stabilnosti pred sosednjima litijem in borom. Kljub temu imata tako litij kot bor dva stabilna izotopa, berilij pa le enega. Prav tako ni stabilen izotop z enakim številom protonov in nevtronov, ⁸Be, kar je značilno za vse druge izotope od vodika do kisika. ⁸Be je izredno nestabilen; bolj stabilna sta celo ⁷Be in ⁹Be, oba z lihim številom nevtronov. To je zaradi tega, ker je berilij-8 sestavljen iz dveh jeder helija-4 in zato ima veliko težnjo po temu, da razpade nanj. Berilij je prvi element, ki ima izotope, stabilnejše od nekaj let.

1. ↑ »Beryllium dating | Accelerator Mass Spectrometry Laboratory«. ams.arizona.edu. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 28. januarja 2021. Pridobljeno 6. februarja 2021.
2. ↑ Siegel, Ethan. »The Sun's Energy Doesn't Come From Fusing Hydrogen Into Helium (Mostly)«. Forbes (v angleščini). Pridobljeno 6. februarja 2021.
3. ↑ Cook, G. B. (april 1952). »Search for Beryllium-7 in Uranium Fission«. Nature (v angleščini). Zv. 169, št. 4302. str. 622–622. doi:10.1038/169622a0. ISSN 1476-4687.{{navedi revijo}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)