Jezusov vnebohod

Paolo Veronese:Jezusov vnebohod (1585) Kapitolski muzeji

Jezusov vnebohod (starogrško ἡ Ἀνάληψις τοῦ Κυρίου Análēpsis tou kyríou, 'sprejem Gospoda'; latinsko Ascensio Domini, 'vzpon Gospodov' ali ascensio Iesu, buk. 'vzpon Jezusa') v krščanski veri označuje vrnitev Jezusa Kristusa kot Božjega Sina svojemu nebeškemu Očetu. V krščanskem nauku je Kristus fizično odšel z Zemlje, ko se je dvignil v nebesa, v prisotnosti enajstih svojih apostolov.[1] Po pripovedi iz Nove zaveze se je vnebohod zgodil 40 dni po vstajenju, po veliki noči ali 39 dni po velikonočni nedelji. Zato praznik vedno pade na četrtek. V liturgiji in običajih Rimskokatoliške cerkve je čas pred praznikom vnebohoda povezan z molitvenimi dnevi, marsikje tudi z molitvenimi procesijami.

V krščanski tradiciji, ki se odraža v glavnih krščanskih veroizpovedih in izpovedovalnih izjavah, je Bog povzdignil Jezusa po njegovi smrti,[2][3] ga obudil od mrtvih in odpeljal v nebesa, kjer je Jezus zasedel mesto na desni strani Boga.[4]

Jezusov vnebohod je v Svetem pismu opisan le v Lukovem evangeliju (Lk 24,50-53) in v Apostolskih delih Apd 1,1–11: [5]

»Peljal jih je ven proti Betaniji. Povzdignil je roke in jih blagoslovil.
Medtem ko jih je blagoslavljal, se je odmaknil od njih in se vzdignil v nebo.
Oni pa so se mu poklonili in se v velikem veselju vrnili v Jeruzalem.
Bili so ves čas v templju in so slavili Boga.«

Praznik vnebovzetja se praznuje na 40. dan velike noči, vedno četrtek; pravoslavna tradicija ima do enega meseca drugačen koledar kot v zahodni tradiciji, medtem, ko anglikansko občestvo še naprej praznuje praznik, številne protestantske cerkve so oprostitev opustile.[6]

  1. Holwerda 1979, str. 310.
  2. Novakovic 2014, str. 135.
  3. Hurtado 2005, str. 508, 591.
  4. Cross & Livingstone 2005, str. 114.
  5. https://www.biblija.net[1]
  6. Stokl-Ben-Ezra 2007, str. 286.

Developed by StudentB