Katari

Katári (v Franciji albižáni po mestu Albi, v Italiji pataréni, v Bosni bogomili) (starogrško καθαροί: katharoí - 'čist') so bili pripadniki več heretičnih ločin iz zgodnjega srednjega veka, ki so zavračali uradno Cerkev in zakramente^[2]; katarizem pa je bilo družbeno in versko gibanje z dualističnimi krščanskimi in gnostičnimi elementi, ki se je širilo po Evropi od 11. do 14. stoletja. Gibanje ni imelo središča in je imelo privržence na področjih današnje Italije, Nemčije, Francije in Španije. Ponekod so bili znani kot bougres (Bolgari), kar nakazuje na njihovo balkansko poreklo njihovih bogomilskih prepričanj. Rimskokatoliška cerkev jih je razglasila za heretike.

Vse skupaj, se je začelo na Balkanu z bogomilstvom, svoje globoke korenine pa ima v perzijski religiji, manihejstvu in krščanstvu. Medtem, ko je pravoverna katoliška Cerkev s sedežem v Rimu v 12. stoletju vse bolj padala v hedonistične in tržne oblike delovanja, ter se neposredno vključevala med plemstvo in oblast, so z vzhoda, natančneje iz Bosne na Balkanskem polotoku pričele v vse bolj moralno razuzdano in pokvarjeno Zahodno Evropo prihajati nove zamisli o preprostem in predvsem asketskem življenju, ki so se med revnim ljudstvom začele hitro širiti, predvsem ob pogledu na njihove bogate in izprijene plemiče. Rimska cerkev se je ob tem pojavu počutila ogroženo, saj ji je padla podpora. Najprej so jih poizkusili spreobrniti, za kar se je še posebej trudil sveti Bernard, ko pa so sprevideli, da so vsi poizkusi zaman in, ker se je zdela nevarnost prevelika, je dozorela zamisel o vojni. Leta 1208 je papež Inocenc III. sprožil pravo križarsko vojno proti katarom.

↑ La vie quotidienne des cathares du Languedoc, René Nelli.
↑ Slovenski veliki leksikon, MK Založba, 2004, ISBN 86-11-15085-6 (zv. 2), str.237

[1] La vie quotidienne des cathares du Languedoc, René Nelli.

[2] Slovenski veliki leksikon, MK Založba, 2004, ISBN 86-11-15085-6 (zv. 2), str.237

[1]

[2]