Kisik

Kisik, ₈O

Vretje tekočega kisika
Kisik
Izgovarjava	IPA: [kiˈsiːk]
Alotropi	O2, O3 (ozon) in več
Videz	plin: brezbarven kapljevina in trdnina: svetlo modra
Standardna atomska teža Ar, std(O)	[7001159990300000000♠15,99903; 7001159997700000000♠15,99977] običajno: 7001159990000000000♠15,999
Kisik v periodnem sistemu
Vodik Helij Litij Berilij Bor (element) Ogljik Dušik Kisik Fluor Neon Natrij Magnezij Aluminij Silicij Fosfor Žveplo Klor Argon Kalij Kalcij Skandij Titan (element) Vanadij Krom Mangan Železo Kobalt Nikelj Baker Cink Galij Germanij Arzen Selen Brom Kripton Rubidij Stroncij Itrij Cirkonij Niobij Molibden Tehnecij Rutenij Rodij Paladij Srebro Kadmij indij Kositer Antimon Telur Jod Ksenon Cezij Barij Lantan Cerij Prazeodim Neodim Prometij Samarij Evropij Gadolinij Terbij Disprozij Holmij Erbij Tulij Iterbij Lutecij Hafnij Tantal Volfram Renij Osmij Iridij Platina Zlato Živo srebro Talij Svinec Bizmut Polonij Astat Radon Francij Radij Aktinij Torij Protaktinij Uran (element) Neptunij Plutonij Americij Kirij Berkelij Kalifornij Ajnštajnij Fermij Mendelevij Nobelij Lavrencij Raderfordij Dubnij Siborgij Borij Hasij Majtnerij Darmštatij Rentgenij Kopernicij Nihonij Flerovij Moskovij Livermorij Tenes Oganeson – ↑ O ↓ S dušik ← kisik → fluor
Vrstno število (Z)	8
Skupina	skupina 16 (halkogeni)
Perioda	perioda 2
Blok	blok p
Razporeditev elektronov	[He] 2s2 2p4
Razporeditev elektronov po lupini	2, 6
Fizikalne lastnosti
Faza snovi pri STP	plin
Tališče	(O2) −218,79 °C
Vrelišče	(O2) −182,962 °C
Gostota (pri STP)	1,429 g/L
v tekočem stanju (pri TV)	1,141 g/cm3
Trojna točka	−218,789 °C, 0,1463 kPa
Kritična točka	−118,569 °C, 5,043 MPa
Talilna toplota	(O2) 0,444 kJ/mol
Izparilna toplota	(O2) 6,82 kJ/mol
Toplotna kapaciteta	(O2) 29,378 J/(mol·K)
Parni tlak P (Pa) 1 10 100 1 k 10 k 100 k pri T (°C) −212,2 −200,2 −183,2
Lastnosti atoma
Oksidacijska stanja	−2, −1, 0, +1, +2
Elektronegativnost	Paulingova lestvica: 3,44
Ionizacijske energije	1.: 1313,9 kJ/mol 2.: 3388,3 kJ/mol 3.: 5300,5 kJ/mol (več)
Kovalentni polmer	66±2 pm
Van der Waalsov polmer	152 pm
Spektralne črte kisika
Druge lastnosti
Pojavljanje v naravi	prvobitno
Kristalna struktura	​kubična
Hitrost zvoka	330 m/s (plin, pri 27 °C)
Toplotna prevodnost	26,58×10−3  W/(m⋅K)
Magnetna ureditev	paramagnetik
Magnetna susceptibilnost	+3449,0·10−6 cm3/mol (293 K)[1]
Številka CAS	7782-44-7
Zgodovina
Odkritje	Carl Wilhelm Scheele (1771)
Poimenoval po	Antoine Lavoisier (1777)
Najpomembnejši izotopi kisika
Izo­top Pogos­tost Razpolovni čas (t1/2) Razpadni način Pro­dukt 16O 99,76% stabilen 17O 0,04% stabilen 18O 0,20% stabilen
Kategorija: Kisik prikaži · pogovor · uredi · zgodovina | reference

Kisík je kemijski element s simbolom O in atomskim številom 8. V periodnem sistemu elementov spada med halkogene elemente. Je zelo reaktivna nekovina in oksidant, ki se zlahka spaja z večino elementov in z njimi tvori okside.^[2] V Vesolju je za vodikom in helijem po masi tretji najpogostejši element.^[3] Pri standardni temperaturi in tlaku (STP) sta dva atoma kisika vezana v dikisik O₂, ki je brezbarven plin brez vonja in okusa.

Veliko glavnih razredov organskih spojin v živih organizmih, na primer proteini, nukleinske kisline, ogljikovi hidrati in maščobe, vsebujejo tudi kisik. Prisoten je tudi v anorganskih delih organizmov, na primer v lupinah školjk in polžev ter v kosteh in zobeh. Večino mase živih organizmov sestavlja voda, v kateri sta vezana kisik in vodik (voda tvori približno dve tretjini človekove telesne mase). Kisik iz ozračja in vode je potreben za dihanje in ohranitev skoraj vsega življenja na Zemlji. Porabljeni kisik se stalno obnavlja s fotosintezo v živih organizmih, v kateri nastaja kisik iz vode s pomočjo sončne svetlobe. Elementarni kisik proizvajajo cianobakterije, alge in zelene rastline, vsa živa bitja pa ga porabljajo za celično dihanje. Za anaerobne organizme, ki so prevladovali na Zemlji preden se je v ozračju začel kopičiti kisik, je strupen. Kopičenje kisika se je začelo med tako imenovano kisikovo katastrofo pred približno 2,3 milijarde let.^[4][5] Dvoatomni kisik tvori 20,8 % volumna zraka.^[6] V raznih oksidih je najbolj pogost element v Zemljini skorji, saj samo silicijev dioksid tvori skoraj polovico njene mase.^[7]

Druga alotropna oblika kisika je ozon O₃, ki v višjih slojih ozračja tvori tako imenovani ozonski plašč, ki močno absorbira ultravijolično valovanje in s tem ščiti življenje na Zemlji. Ob Zemljini površini je onesnaževalec in stranski proizvod smoga. V nizkozemeljski orbiti med 160 in 2.000 km od Zemljine površine so znatne količine elementarnega kisika, ki povzroča korozijo vesoljskih plovil.^[8]

Kisik se industrijsko proizvaja s frakcionirno destilacijo utekočinjenega zraka, elektrolizo vode in drugimi postopki. V elementarni obliki se uporablja v proizvodnji jekla in plastike, za varjenje in rezanje jekla in drugih kovin, pogon vesoljskih plovil, v kisikovi terapiji in sistemih za vzdrževanje življenja v letalih, podmornicah, vesoljskih plovilih ter pri potapljanju.

Kisik sta neodvisno eden od drugega odkrila Carl Wilhelm Scheele v Uppsali leta 1773 ali že prej in Joseph Priestley v Wiltshiru leta 1774. Odkritje se pogosteje pripisuje Priestleyu, ker ga je prvi objavil. Ime kisik je leta 1777 skoval Antoine Lavoisier,^[9] čigar poskusi s kisikom so pripomogli ovreči takrat veljavno flogistonsko teorijo gorenja in korozije. Ime je sestavljeno iz grških besed ὀξύς, oksis, 'kisel, oster', ki se nanaša na kisel okus kislin, in starogrško -γενής [genés] – tvorec, dobesedno roditelj. V času njegovega poimenovanja so napačno predpostavljali, da morajo vse kisline vsebovati kisik.

1. ↑ Weast, Robert (1984). CRC, Handbook of Chemistry and Physics. Boca Raton, Florida: Chemical Rubber Company Publishing. str. E110. ISBN 0-8493-0464-4.
2. ↑ WebElements: the periodic table on the web – Oxygen: electronegativities. WebElements.com. Pridobljeno 7. novembra 2011.
3. ↑ Emsley 2001, str. 297.
4. ↑ NASA Research Indicates Oxygen on Earth 2.5 Billion Years ago Arhivirano 2008-03-13 na Wayback Machine.. NASA. 27. september 2007. Pridobljeno 13. marca 2008.
5. ↑ C. Zimmer (3. oktober 2013). Earth's Oxygen: A Mystery Easy to Take for Granted. New York Times. Pridobljeno 3. oktobra 2013.
6. ↑ Cook & Lauer 1968, str. 500.
7. ↑ Oxygen. Los Alamos National Laboratory. Pridobljeno 16. decembra 2007.
8. ↑ Atomic oxygen erosion. Pridobljeno 8. avgusta 2009.
9. ↑ G. D. Parks, J. W. Mellor (1939). Mellor's Modern Inorganic Chemistry (6. izdaja). London: Longmans, Green and Co.