Klorovodikova kislina | |
---|---|
Ime IUPAC | Klorovodikova kislina |
Druga imena | Solna kislina |
Lastnosti | |
Kemijska formula | HCl v vodi (H2O) |
Molska masa | 36,46 g/mol (HCl) |
Videz | Brezbarvna do svetlo rumena tekočina |
Tališče | −26 °C (247 K) 38-% raztopina |
Vrelišče | 110 °C (383 K), 20,2-% raztopina; 48 °C (321 K), 38-% raztopina. |
Topnost v vodi | Zelo dobra |
Kislost (pKa) | −8,0 |
Viskoznost | 1,9 mPa·s pri 25 °C, 31,5-% raztopina |
Tveganje | |
Opozorilni znaki | jedko (C) strupeno (T) |
Zaužitje | Razjeda sluznico, strupena |
Vdihavanje | Hlapi so strupeni, najedajo dihala |
Koža | Lahko povzroči opekline |
Oči | Nevarna |
Kjer ni drugače navedeno, so podatki dani za standardne razmere (pri 25 °C, 100 kPa). |
Klorovodikova kislina je vodna raztopina vodikovega klorida (HCl). Je zelo korozivna močna mineralna kislina, ki v vodi popolnoma disociira in ima široko rabo v industriji. V naravi jo najdemo kot sestavino želodčne kisline. V preteklosti so jo imenovali solna kislina[1], ker so jo pridobivali iz vitriola (žveplova kislina) in kuhinjske soli. Prvič so jo pripravili v obdobju renesanse, potem pa so jo na široko uporabljali kemiki Glauber, Priestley in Davy v svojih znanstvenih raziskavah.
Masovna proizvodnja se je začela v industrijski revoluciji. V kemični industriji se je v velikih količinah uporabljala za proizvodnjo vinil klorida, monomera za sintezo PVC ter metilen difenil diizocianata (MDI) in toluen diizocianata (TDI) za proizvodnjo poliuretanov. V manjšem obsegu se uporablja tudi drugod, na primer v gospodinjskih čistilih, proizvodnji želatine, prehranskih dodatkih, za odstranjevanju vodnega kamna in proizvodnji usnja. Letna svetovna proizvodnje klorovodikove kisline je približno 20 milijonov ton.