Kolonizacija na Slovenskem

Ta članek ima več težav. Prosimo, pomagajte ga izboljšati ali pa se o teh težavah posvetujte na pogovorni strani. Članek ne navaja nobenega vira. Prosimo, pomagajte ga izboljšati z dodatnimi zanesljivimi viri. Vsa sporna vsebina, ki ni preverljiva, se sme kadar koli odstraniti. (oktobra 2007) (Spoznajte kdaj in kako odstraniti to sporočilo) Ta članek ni napisan v enciklopedičnem tonu, ki se uporablja v Wikipediji. Za predloge glejte vodnik Wikipedije za izboljšanje člankov. (mesec ni naveden) (Spoznajte kdaj in kako odstraniti to sporočilo) (Spoznajte kdaj in kako odstraniti to sporočilo)

Kolonizacijo na slovenskem uvrščamo v obdobje srednjega veka. Nenačrtna kolonizacija je neorganizirana. Ljudje se naseljujejo po svoji volji, vzroki za selitev pa so večinoma prenaseljenost ali pa premalo polj za obdelovanje. Načrtna kolonizacija poteka pod vodstvom fevdalca, ki jo tudi spodbuja. Fevdalec je dobil v uživanje posest in kmalu ugotovi, da sama od sebe ne bo »rodila« ničesar. Potrebuje delovno silo. Sprva jo išče v domačih krajih in deželah, nato pričnejo naseljevati nemško prebivalstvo s čimer se poleg kolonizacije pričneta še procesa asimilacije in germanizacije. V želji po še večjem dobičku so fevdalci naseljevali ljudi tudi zato, da so le-ti izkrčevali gozdove in izsuševali močvirja. Tako je fevdalec pridobil še več obdelovalnih površin. Notranja kolonizacija je tip kolonizacije pri katerem fevdalec uporablja zgolj notranji prirast, za zunanjo kolonizacijo pa je značilno, da naseli prebivalstvo iz drugih držav. Posledice zunanje kolonizacije so tako sprememba etnične, jezikovne in včasih celo državne meje.

Na slovenskem ozemlju ločimo štiri faze kolonizacije: