Letalsko krilo

Letalsko krilo je kot najpomembnejši in največkrat najtežji del letala, glavna aerodinamična površina, kjer se tvori sila vzgona. Od njegove oblike in aerodinamičnih značilnosti so odvisne tudi značilnosti in zmožnosti celotnega letala.

Ker je letalo težje od zraka, za letenje potrebuje silo, ki je nasprotna sili zemeljske težnosti. Ta sila je vzgon, ki se med premikanjem skozi zrak ustvarja na nosilnih površinah letala (običajno krilih). Sila vzgona je pravokotna na tetivo profila krila. Pri gibanju letala skozi zrak zaradi trenja prihaja do upora, katerega smer je nasprotna od smeri gibanja letala. S primerno obliko profila krila, ki spominja na kapljičasto, dosežemo, da je upor zelo majhen in je tako večina aerodinamične sile vzgon, kar zagotavlja, da letalo lahko leti s čim manj izgubami.

Vzgon nastane, ker je hitrost zračnega toka na zgornji polovici krila precej večja od hitrosti zračnega toka na spodnji polovici krila. Tako nad krilom po Bernoulijevi enačbi (z₁ ≈ z₂) nastane podtlak, pod krilom pa nadtlak, kar ustvarja silo vzgona.

V nekateri literaturi je pogosta tudi razlaga, ki predpostavlja, da je čas prehoda zračnih molekul na zgornji in spodnji strani krila enak, pri čemer se morajo zaradi ukrivljenosti profila krila in posledično daljše poti na zgornji polovici molekule nad krilom gibati hitreje. Ta teorija je bila v praksi dokazana kot napačna.^[1] Zato je napačna tudi predpostavka, da je za nastanek vzgona nujen profil krila z bolj ukrivljeno zgornjo polovico profila, saj obstajajo tudi profili, ki ne sledijo tej predpostavki (simetrični in superkritični profil). ^[2]

Primerna količina vzgona, ki letalu zagotavlja vzlet, se pri vsakem letalu ustvari pri različni hitrosti, glede na tip pogona, težo, obliko krila in druge dejavnike.^[3]

Profil krila izbiramo glede na namen letala. Vzgon debelega in bolj ukrivljenega profila je večji od vzgona tankega, vendar je upor debelejšega krila pri enaki hitrosti večji. Posledično ima torej transportno letalo debelejše krilo od npr. reaktivnega lovca, vendar je hkrati počasnejše pri enaki pogonski moči na enoto teže.

Vsa opisana načela veljajo tudi za propeler (bolj točno: letalski vijak), ki je ena od oblik pogona letala. Z vrtenjem propeler ustrezne oblike ustvarja vzgon, ki pa namesto navzgor v tem primeru letalo vleče naprej.^[3]

1. ↑ Airfoils and airflow
2. ↑ Incorrect Lift Theory
3. ↑ ^{3,0 3,1} prevod po nemškem izvirniku (1992). KAKO deluje? Sodobna tehnika II. Tehniška založba Slovenije. str. 614. COBISS 28102144.