Mihael VIII. Paleolog | |
---|---|
Cesar in avtokrat Rimljanov | |
Cesar Bizantinskega cesarstva | |
Vladanje | 15. avgust 1261 – 11. december 1282 z Andronikom II. Paleologom |
Predhodnik | Balduin II. Courtenayski (Latinsko cesarstvo) |
Naslednik | Andronik II. Paleolog |
Socesar Nikejskega cesarstva | |
Vladanje | 1. januar 1259 - 15. avgust 1261 z Ivanom IV. Dukas Laskarisom |
Predhodnik | Ivan IV. Laskaris |
Rojstvo | 1224 Nikejsko cesarstvo |
Smrt | 11. december 1282 Trakija |
Zakonec | Teodora Paleologina |
Potomci | Manuel Paleolog Irena Paleologina Andronik II. Paleolog Ana Paleologina Konstantin Paleolog Teodora Paleologina Evdokija Palelogina]] Teodor Paleolog Eufrozina Paleologina Marija Paleologina |
Vladarska rodbina | Paleologi |
Oče | Andronik Paleolog, veliki domestik |
Mati | Teodora Angelina Paleologina |
Religija | pravoslavna/katoliška |
Mihael VIII. Paleolog (grško Μιχαὴλ Η΄ Παλαιολόγος, latinizirano: Mihaíl I΄ Palaiológos) je bil od leta 1259 do 1262 socesar Nikejskega cesarstva in od leta 1261 do svoje smrti cesar Bizantinskega cesarstva, * 1223, † 11. december 1282.
Bil je ustanovitelj dinastije Paleolog, ki je vladala Bizantinskemu cesarstvu do padca Konstantinopla leta 1453. Leta 1261 je osvojil Konstantinopel, prestolnico Latinskega cesarstva in pretvoril Nikejsko cesarstvo v restavrirano Bizantinsko cesarstvo.[1]
Med njegovo vladavino se je moč Bizantinskega cesarstva, vključno z vojsko in mornarico, znatno okrepila. Obnovil je Konstantinopel in povečal število njegovih prebivalcev.[2] V Konstantinoplu je ponovno ustanovil univerzo, zaslužno za tako imenovano paleološko renesanso v 14. in 15. stoletju.[2] Med njegovim vladanjem se je težišče bizantinskih vojaških operacij premaknilo na Balkan, predvsem proti Bolgarom, anatolska meja cesarstva pa se je zanemarila.[2] Vzhodne meje tudi njegovi nasledniki niso utrdili. Stanje v cesarstvu se je še poslabšalo zaradi državljanske vojne, ki je izčrpala njegovo moč, gospodarstvo in vire. Cesarstvo je zaradi notranjih sporov izgubilo pomembne province, med njimi Epir, ki ga je okupiralo Srbsko cesarstvo. Končna posledica notranjih sporov je bil vzpon moči anatolskih turških kneževin, med katerimi je bila najmočnejša Osmanova, zametek kasnejšega Osmanskega cesarstva. Osmanovi nasledniki so osvojili velik del Bizantinskega cesarstva in leta 1453 še Konstantinopel.