Odin

Odin, v svoji preobleki potepuha, kot si ga je predstavljal Georg von Rosen (1886)

Ilustracija enookega Odina na Sleipnirju z dvojnim trizobom; iz islandskega rokopisa Edda NKS 1867 4to iz leta 1760

Odin (/ˈoʊdɪn/;^[1] iz staronordijskega Óðinn) je vrhovni bog v nordijski in kontinentalni germanski mitologiji. Nordijska mitologija, vir večine ohranjenih podatkov o njem, ga povezuje z modrostjo, zdravilstvom, smrtjo, kraljevanjem, vislicami, znanjem, vojno, bitko, zmago, čarovništvom, poezijo, besom in runsko abecedo ter ga opisuje kot moža boginje Frigg. V širši germanski mitologiji in poganstvu je bil v stari angleščini znan tudi kot Wōden, stari saksonščini kot Uuôden, stari nizozemščini kot Wuodan, stari frizijščini kot Wêda in v stari visoki nemščini kot Wuotan. Vse te besede izhajajo iz pragermanskega teonima *Wōðanaz, kar pomeni »gospodar besa« ali »vodja obsedenih«.

Odin se pojavlja kot pomemben bog skozi celotno zabeleženo zgodovino Severne Evrope, v času rimske okupacije regij Germanije (od ok. 2 pr. n. št.), gibanja ljudstev med obdobjem selitve (4. do 6. stoletje n. št.) in vikinške dobe (8. do 11. stoletje n. št.). Tudi danes najdemo v podeželski folklori germanske Evrope nanj veliko sklicevanj. Njegove omembe se pojavljajo v krajevnih imenih po regijah, ki so jih v preteklosti poseljevala stara germanska ljudstva, po njem pa se v številnih germanskih jezikih, na primer angleščini, imenuje tretji dan v tednu, sreda.

V staroangleških besedilih ima Odin posebno mesto kot evhemeriziran prednik kraljevih družin in se pogosto omenja kot stvarnik med različnimi drugimi germanskimi ljudstvi, kot so Langobardi, medtem ko ga nekateri staronordijski viri prikazujejo kot ustoličenega vladarja vseh bogov. Oblike njegovega imena se pogosto pojavljajo v germanskih zapisih, čeprav pripovedi o Odinu najdemo predvsem v staronordijskih delih, napisanih na Islandiji, predvsem okoli 13. stoletja. Ta besedila sestavljajo večino sodobnega razumevanja nordijske mitologije.

Stara nordijska besedila prikazujejo Odina kot sina Bestle in Borra skupaj z dvema bratoma, Vilijem in Véjem ter kot očeta velikega števila sinov, najbolj znana med njimi sta bogova Thor (mati boginja Jörð) in Baldr (mati boginja Frigg). Poznan je pod stotinami imen. Odin je pogosto prikazan kot enooki in dolgobradi moški, ki vihti kopje z imenom Gungnir ali kot moški preoblečen v plašč in širok klobuk. Pogosto ga spremljajo njegovi živalski spremljevalci—volkova Geri in Freki ter krokarja Huginn in Muninn, ki mu prinašata informacije z vsega Midgarda— jezdi pa na svojem letečem osemnogem žrebcu Sleipnirju. V teh besedilih pogosto išče več znanja predvsem tako, da pridobi medico poezije, in sklepa stave s svojo ženo Frigg glede svojih prizadevanj. Sodeluje tako pri stvarjenju sveta z usmrtitvijo prvobitnega bitja Ymirja kot pri podaritvi življenja prvima dvema človekoma Asku in Embli. Človeštvu podari znanje o runskem pisanju in poeziji. Posebno ga povezujemo z zimskim festivalom Yule.

Odin je prav tako povezan z valkirami, božanskimi devicami, ki vodijo padle junake v posmrtno bivališče in jim tam strežejo pri gostijah z bogovi, in nadzira Valhallo, kamor sprejme polovico tistih, ki umrejo v bitki, einherjar, drugo polovico pa pošlje k ​​Fólkvangru boginje Freyje. Posvetuje se z breztelesno, z zelišči balzamirano glavo modrega Mímirja, ki napove pogubo Ragnaröka in poziva Odina, naj popelje einherjar v boj, preden ga požre pošastni volk Fenrir. V poznejši folklori se Odin včasih pojavi kot vodja Divje jage, trume duhov prednikov, ki se v zimskem času podi po nebu. Zlasti v staroangleških in staronordijinskih besedilih ga povezujejo s čari in drugimi oblikami magije.

Odinova pojava je pogosto predmet zanimanja v germanskih študijah, zato so raziskovalci razvili številne teorije o njenem razvoju. Nekatere od teh se osredotočajo na Odinov poseben odnos do drugih osebnosti; na primer, zdi se, da je Freyjin mož Óðr nekakšen etimološki dvojnik Odina, medtem ko je Odinova žena Frigg v mnogih pogledih podobna Freyji, Odin pa ima poseben odnos do Lokija. Drugi pristopi se osredotočajo na Odinovo mesto v zgodovinini in raziskujejo, ali Odin izhaja iz praindoevropske mitologije ali se je njegova pojava razvila pozneje v germanski družbi. V modernem obdobju je Odin navdihnil številna dela poezije, glasbe in drugega kulturnega izražanja. Častijo ga v večini oblik novega verskega gibanja z imenom germansko novopoganstvo; nekatere veje se osredotočajo predvsem nanj.

1. ↑ "Odin" Arhivirano 21 April 2018 na Wayback Machine.. Random House Webster's Unabridged Dictionary.