Oksidacijsko stanje je v kemiji indikator stopnje oksidacije atoma ali kemijske spojine. Formalno oksidacijsko stanje je hipotetični naboj, ki bi ga imel atom, če bi bile vse njegove vezi z drugimi atomi 100 % ionske. Oksidacijska stanja so izražena s pozitivnimi ali negativnimi celimi števili ali z ničlo (0).
Naraščanje oksidacijskega stanja med kemijsko reakcijo imenujemo oksidacija, padanje oksidacijskega stanja pa redukcijo. V takšnih reakcijah pride do prenosa elektronov: sprejemanje elektronov je redukcija, oddajanje elektronov pa oksidacija. Elementi imajo oksidacijsko število nič (0).
Definicija oksidacijskega stanja po pravilih IUPAC:[1]
- "Oksidacijsko stanje: merilo stopnje oksidacije atoma ali spojine. Oksidacijsko stanje je definirano kot naboj, ki bi ga imel atom, če bi elektrone šteli po naslednjih pravilih: (1) oksidacijsko stanje prostega (nevezanega) elementa je enako nič; (2) oksidacijsko stanje enostavnega (enoatomskega) iona je enako neto naboju tega iona; (3) vodik in kisik imata v večini spojin oksidacijski stanji +1 (vodik) oziroma -2 (kisik); izjeme so kovinski hidridi, na primer LiH, v katerem ima vodik oksidacijsko stanje -1, in peroksidi, na primer H2O2, v katerih ima kisik oksidacijsko stanje -1; (4) algebraična vsota oksidacijskih stanj vseh atomov v nevtralni molekuli je enaka nič (0); algebraična vsota nabojev vseh atomov v ionu je enaka naboju iona. Primeri: oksidacijska stanja žvepla v spojinah H2S, S8 (elementarno žveplo), SO2, SO3 in H2SO4 so -2, 0, +4, +6 in +6. Višje oksidacijsko stanje nekega atoma pomeni višjo stopnjo oksidacije, nižje oksidacijsko stanje pa pomeni višjo stopnjo redukcije."
- ↑ IUPAC Gold Book