Prápòk (prápók) ali velíki pòk (véliki ~) (angleško big bang) je v fizikalni kozmologiji znanstvena teorija nastanka Vesolja, ki naj bi nastalo z velikansko eksplozijo prostora in snovi v nekem končnem času v preteklosti. Osrednja zamisel je, da opazovani rdeči premik galaksij (Hubblov zakon) kaže na to, da se galaksije oddaljujejo druga od druge, kar pomeni, da so bile v preteklosti bolj skupaj. V mejnem primeru to vodi do tega, da so bili vsi sestavni deli Vesolja v stanju, kjer sta bili gostota in temperatura izredno veliki ali pa celo v stanju gravitacijske singularnosti, to je v neskončno zbitem stanju. Od tedaj se je prostor širil v času in s seboj nosil galaksije.
Ime prapok si naj bi porogljivo izmislil angleški astronom, astrofizik, kozmolog, matematik, pisatelj in popularizator znanosti Fred Hoyle (1905–2001). Drugi pripisujejo ime belgijskemu teologu, astronomu in matematiku Georgesu Lemaîtru (1894–1966). Lemaître je pri tem rabil izraz prvobitni atom, saj je razmišljal, da je Vesolje nastalo iz neke vrste praatoma in menil, da bi se ta razpad lahko odkril v kozmičnih žarkih.[1]
Izraz »prapok« se uporablja tako v ožjem smislu za opis dogodka v času, ko se je začelo opazljivo širjenje Vesolja po Hubblovem zakonu, nekako pred 13,7 milijardami let (13,7 · 109 let), in v širšem smislu za prevladujočo kozmološko paradigmo, ki opisuje izvor in razvoj Vesolja.
Ena od posledic prapoka je, da se pogoji sedanjega Vesolja razlikujejo od pogojev v preteklosti ali v prihodnosti. Iz tega modela sta lahko Gamow in Alpher leta 1948 napovedala kozmično mikrovalovno prasevanje ozadja. Prasevanje so odkrili v 1960-ih letih in je potrjevalo teorijo prapoka v nasprotju z njeno tekmico, teorijo mirujočega stanja iz leta 1948.
<ref>
; sklici, poimenovani sing_2007
, ne vsebujejo besedila (glej stran pomoči).