Rutherfordovo sipanje

Rutherfordovo sípanje [ráθerfordovo ~] je prožni trk delcev α ali drugih nabitih delcev z atomskim jedrom težkih elementov. Značilno je, da se sipani delci lahko odbijajo pod velikimi koti (več kot 90°). Pojav je leta 1911 odkril Ernest Rutherford in je vodil k razvoju orbitalne teorije atoma. Danes ta pojav izrablja Rutherfordovo povratno sipanje, analitska metoda v znanosti o materialih. Pojav ponekod imenujejo tudi Coulombovo sipanje, saj sloni na elektrostatičnih Coulombovih silah.

V času Rutherfordovega odkritja je bil splošno sprejet Thomsonov model atoma, po katerem so si atom predstavljali nekako kot rozinovo potico, v kateri v enakomerno zvezno porazdeljenem pozitivnem naboju tičijo točkasti elektroni kot rozine v potici. Rutherford je izvedel poskus, pri katerem je s snopom delcev α (helijeva jedra) z energijo 5,5 MeV obstreljeval nekaj mikrometrov debele zlate lističe. Če naj bi veljal Thomsonov model atoma, bi se pričakovalo, da listič absorbira večino toka delcev alfa, del pa jih listič uspešno preide in se jih lahko zazna.

Rezultati niso potrdili te napovedi. V resnici je večina snopa prešla listič, del snopa pa se je na lističu preusmeril, od tega se je del odklonil tudi pod zelo velikimi (več kot 90°) koti. Iz tega je Rutherford sklenil, da je večina mase atoma zbrana v zelo majhnem, pozitivno nabitem območju atoma — jedru atoma — tega pa obkroža oblak elektronov. Ko se pozitivno nabit delec alfa dovolj približa pozitivno nabitemu atomskemu jedru, se zaradi elektrostatskega odboja odbije, pri čemer je kot odboja lahko celo 180°. Ker je jedro majhno, delež delcev alfa, odbit pod velikimi koti, ni velik. Z izračunom, prikazanim spodaj, je Rutherford ocenil velikost atomskega jedra na 10⁻¹⁴ m.