Samaveda

Hindujska besedila

Vede Rigveda Jadžurveda Samaveda Atharvaveda Delitve Samhita Brahmane Aranjaka Upanišade

Upanišade Aitareja Brihadaranjaka Iša Taittirija Čandogya Kena Mundaka Mandukja Katha Prašna Švetashvatara

Vedanga Šikša Čandas Vjakarana Nirukta Džjotiša Kalpa

Mahakavja (epika) Mahabharata Ramajana

Ostala besedila Smriti Šruti Bhagavad-gita Purana Agame Daršane Pančatatra Tantre Sutre Stotra Dharmašastra Divja Prabandha Tevaram Akhilathirattu Ramačaritamane Šikshapatri Vačanamrut Ananda Sutre

To polje: prikaži • pogovor • uredi • zgodovina

Samaveda (sanskrt: सामवेद, sāmaveda — iz korenov sāman »melodija« in veda »znanje«) je tretja (po običajni razvrstitvi) izmed štirih ved, ki so starodavno jedro hindujskih svetih besedil. Menijo, da najstarejši deli Samavede segajo v obdobje 1000 pr. n. št., po svetosti in liturgični pomembnosti pa stoji ob boku Rigvede. Sestavljena je iz zbirke (samhita) himn, delcev himn ter posameznih verzov, ki so vzeti iz Rigvede. Te himne udgatarski svečeniki prepevajo s posebnimi melodijami, samaganami, ob žrtvovanjih, kjer raznim bogovom darujejo sok rastline soma, pomešan še z nekaterimi drugimi sestavinami.

Vrstni red in postavitev verzov so skozi zgodovino menjali, da so ustrezali obredom, v katerih so jih uporabljali, izvirni vrstni red verzov pa ni ohranjen. Besedilo se od Rigvede pogosto razlikuje v tem, da so verzi v nekaterih primerih v obliki glos, v drugih pa je izgovorjava starejša od rigvedske (kot na primer [ai] namesto običajnega [e]). Verzi v Samavedi se pri petju še dodatno spreminjajo zaradi podaljševanja, ponavljanja ali zaradi »klateških« zlogov (stobha), kot tudi zaradi raznih kadenc, postankov in drugih sprememb, opisanih v pesmaricah (gana).