Uho

Uho
Zunanje del človeškega ušesa
Podrobnosti
Sestav	Slušni sistem
Identifikatorji
Latinsko	Auris
MeSH	D004423
NeuroLex ID	birnlex_1062
TA	A01.1.00.005 A15.3.00.001
FMA	52780
Anatomska terminologija [uredi v Wikipodatkih]

Uho je organ sluha, pri sesalcih pa je odgovoren tudi za ravnotežje. Uho sesalcev se ponavadi razdeli na tri dele – zunanje uho, srednje uho in notranje uho. Zunanje uho predstavljata uhelj in sluhovod. Ker je edini vidni del ušesa pri večini živali, se izraz uho pogosto nanaša le na ta del. Srednje uho vključuje bobnično votlino in tri ušesne koščice. Notranje uho se nahaja v kostnem labirintu in vsebuje strukture, ki so ključne za več čutil: polkrožni kanali omogočajo ravnotežje in sledenje oči med gibanjem, utrikulus in sakulus sta odgovorna za ravnotežje med mirovanjem, kohlea pa omogoča sluh. Različne živali imajo ušesa na različnih delih telesa. Ušesa vretenčarjev se nahajajo na obeh straneh glave nekoliko simetrično, kar predstavlja pomoč pri določanju lokalizacije zvoka.^[1]

Uho nastane iz prve faringealne vreče in šestih majhnih hribčkov, ki se razvijejo v zgodnjem zarodku v otične plakode, in izhajajo iz ektoderma.

Na uho lahko vplivajo različne bolezni, vključno z okužbo in travmatično poškodbo. Bolezni ušesa lahko privedejo do izgube sluha, tinitusa (šumenje v ušesih) in ravnotežnih motenj, kot je vertigo (vrtoglavica), lahko pa na to vplivajo tudi poškodbe možganov in živčnih poti, ki potekajo iz ušesa.

Ušesa se krasijo z uhani in drugim nakitom že tisoče let v številnih kulturah. Podvržena so tudi raznim kirurškim in kozmetičnim spremembam.

1. ↑ »Ear«. Oxford Living Dictionaries. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 9. julija 2018. Pridobljeno 9. julija 2018.