Doba odkritij ali doba raziskovanj (približno od začetka 15. stoletja do konca 18. stoletja) je neformalni in ohlapno opredeljen izraz za obdobje evropske zgodovine, v katerem so se obsežna čezmorska raziskovanja izkazala kot močna v evropski kulturi in ki je bil začetek globalizacije. Označuje tudi vzpon obdobja razširjenega sprejemanja kolonializma in merkantilizma v Evropi kot nacionalnih politik. V tem obdobju so jih odkrili številni, doslej neznani Evropejci, čeprav jih je večina že bila naseljena. Z vidika mnogih neevropejcev je doba odkritij zaznamovala prihod napadalcev iz prej neznanih celin.
Globalno raziskovanje se je začelo s portugalskimi odkritji atlantskih arhipelagov Madeire in Azorov leta 1419 in 1427, afriške obale po letu 1434 in morske poti v Indijo leta 1498; in Kastiljske krone (Španija), čezatlantska potovanja Krištofa Kolumba v Ameriko med letoma 1492 in 1502 ter prvim obplutjem sveta v letih 1519–1522. Ta odkritja so privedla do številnih pomorskih ekspedicij preko Atlantika, Indijskega in Tihega oceana ter kopenskih odprav v Amerikah, Aziji, Afriki in Avstraliji, ki so se nadaljevale v poznem 19. stoletju in končale z raziskovanjem polarnih regij v 20. stoletju.
Evropsko raziskovanje tujine je privedlo do vzpona globalne trgovine in evropskih kolonialnih imperijev, s stikom med starim svetom (Evropa, Azija in Afrika) ter Novim svetom (Ameriki in Avstraliji), ki je ustvaril kolumbovsko izmenjavo, širok prenos rastlin, živali, hrane, človeških populacij (vključno s sužnji), nalezljivih bolezni in kulture med vzhodno in zahodno poloblo. To je predstavljalo eno najpomembnejših svetovnih dogodkov na področju ekologije, kmetijstva in kulture v zgodovini. Doba odkritij in poznejše evropsko raziskovanje je omogočilo globalno kartiranje sveta, kar je privedlo do stika z novimi svetovnimi nazori in oddaljenimi civilizacijami, hkrati pa je vodilo k širjenju bolezni, ki so zdesetkale prebivalstvo, ki prej ni bilo v stiku z Evrazijo in Afriko ter zasužnjevanje, izkoriščanje, vojaško osvajanje in gospodarsko prevlado Evrope in njenih kolonij nad avtohtonimi prebivalci. Omogočila je tudi širjenje krščanstva po vsem svetu: s širjenjem misijonske dejavnosti je sčasoma postala največja svetovna religija. [1][2]