Zen budizem

Zen je šola mahajana (mahāyāna) budizma, v kitajskem jeziku znana kot čán. Izraz čán izvira iz sanskrtske besede dhjana (dhyāna), ki pomeni »meditacija« (glej poglavje Etimologija).

Zen poudarja izvajanje dharme in izkustveno modrost — zlasti v obliki meditacije, poznane kot zazen — v iskanju prebujenja, ki ga pogosto preprosto imenujejo pot razsvetljenja. Zen tako ne poudarja teoretičnega znanja in preučevanja verskih besedil, temveč neposredno, izkustveno samouresničenje s pomočjo meditacije in izvajanja dharme.

Osnovanje zena tradicionalno pripisujejo Bodhidharmi, južnoindijskemu palavskemu princu, spreobrnjenemu v meniha. Bodhidharma je pripotoval na Kitajsko, da bi poučeval »poseben prenos zunaj svetih spisov«, ki »ne temelji na besedah«. Pojav zena kot ločene šole budizma je bil prvič dokumentiran na Kitajskem v 17. stoletju n. št. Menijo, da se je razvil kot zmes raznih smeri budizma mahajana — vključno s filozofijami jogačara in madhjamaka ter z literaturo Pragnjaparamite (Prajñāpāramitā) — in krajevnih kitajskih tradicij, kot so taoizem in budizem hujan. Iz Kitajske se je zen kasneje razširil južneje, v Vietnam ter proti vzhodu, na Korejo in na Japonsko.